Majhen hrošč, velika grožnja: že en sam lahko sproži epidemijo

Na tisoče mogočnih angleških hrastov in drugih mestnih dreves, ki so nekoč obdajala ulice in domačije mesta Stellenbosch v Južni Afriki, je že izginilo. Mnogi od tistih, ki še stojijo, so prav tako obsojeni na propad. Njihova usoda je pod lubjem zapisana v obliki številnih drobcenih luknjic, nič večjih od pike, ki jo na papirju pusti kemični svinčnik.

To so sledi, ki jih za seboj pušča invazivna vrsta hrošča podlubnika Euwallacea fornicatus. Hrošč napada drevesa po vsej Južni Afriki in drugod po svetu. Čeprav ni večji od sezamovega semena, vendar so njegove ekološke in gospodarske posledice velikanske in po svetu še naraščajo – merijo se v milijonih dreves in milijardah dolarjev.

Hrošč izvira iz jugovzhodne Azije, a je prodrl na vse celine razen Antarktike, pri čemer se kot slepi potnik širi z lesnimi izdelki, živimi rastlinami in embalažnim materialom. Doslej je napadel približno 680 vrst dreves in drugih lesnatih rastlin.

Francois Roets, profesor varstvene ekologije in entomologije na Univerzi Stellenbosch v Južni Afriki – državi, ki posledice širjenja tega hroščka čuti najmočneje – nevarnega škodljivca označuje za "popolnega osvajalca".

"Nekoč sem imel predmet za dodiplomske študente, pri katerem smo jih prosili, naj zasnujejo invazivno vrsto na podlagi vseh značilnosti, ki jih takšne vrste imajo. Ta mali hrošč ima vse te lastnosti združene v enem samem organizmu," je Roets povedal za CNN.

Ubijalska v resnici gliva, ki jo prenaša

To je skoraj laskava oznaka za hrošča, ki sam po sebi za različne drevesne vrste, ki jih napada, pravzaprav ni smrtonosen. Težava je v tem, da v svojega gostitelja nikoli ne pride sam. Hrošč zavrta v drevo in vanj izdolbe rove, v katerih si ustvari razmnoževalne komore. V posebnih žepkih za čeljustmi s seboj prenaša spore glive, ki jih sprošča med vrtanjem skozi les.

Ko gliva raste, hrošč in gliva uživata koristi simbiotskega odnosa – na račun drevesa. Gliva v zameno za varen prevoz do idealnega prostora za razmnoževanje hrošču zagotavlja hrano in zaščito: z njo se prehranjujejo tako odrasle žuželke kot njihove ličinke, obenem pa gliva zamaši prevodna tkiva drevesa in tako prepreči, da bi obrambni mehanizmi gostitelja dosegli hrošča.

Zamašitev prav tako preprečuje pretok vode in hranil. Glivična bolezen, imenovana fuzarijsko odmiranje, povzroči simptome, podobne posledicam suše, kar vodi v hude poškodbe in pogosto tudi smrt drevesa. Kako dolgo drevo po okužbi preživi, je odvisno od vrste, pojasnjuje Roets. Hrasti navadno odmrejo v štirih letih, ameriški javorji pa pogosto ne preživijo niti prvih 12 mesecev.

"Brezmadežno" razmnoževanje

Že en sam hrošč lahko sproži epidemijo. Samica hrošča namreč za razmnoževanje ne potrebuje samca. Deviška samica lahko izleže neoplojena jajčeca, iz katerih se razvijejo samci. Z njimi se nato pari in tako ustanovi nove kolonije. Takšen sistem razmnoževanja je znan kot haplodiploidija.

Samci nimajo kril, samice pa lahko preletijo krajše razdalje. Toda zaradi izjemne učinkovitosti razmnoževanja, majhnosti in sposobnosti skrivanja v lesu se je hrošč po Južni Afriki razširil z osupljivo hitrostjo.

Do leta 2022 so satelitski posnetki Johannesburga že razkrivali pasove izginulih dreves na ulicah mestnih predmestij. To je bila posledica edine učinkovite strategije, ki je še ostala pristojnim: okuženo ali odmrlo drevo odstraniti, preden se hrošči preselijo na novega gostitelja.

Povzročil bi lahko več deset milijard evrov škode

Takšna rešitev pa nikakor ni poceni. Ekonomisti in ekologi z univerz v Stellenboschu in Pretorii so v študiji iz leta 2022 skušali oceniti gospodarsko nevarnost, ki jo hrošč predstavlja za Južno Afriko. Izračunali so, da bi lahko v naslednjem desetletju povzročil za 275 milijard randov škode – po takratnem tečaju približno 18,5 milijarde dolarjev (okoli 16 milijard evrov) –, kar ustreza približno 0,66 odstotka celotnega bruto domačega proizvoda države.

Med vsemi finančnimi posledicami izgube mestnih dreves je najdražja prav njihova odstranitev, je pojasnil Brian van Wilgen, nekdanji ekolog Centra za biologijo invazij (CIB) Univerze Stellenbosch.

Po ocenah bo treba odstraniti najmanj 65 milijonov od 225 milijonov mestnih dreves v Južni Afriki. Gospodarske posledice so tako še dodatno poudarile že očitno ekološko škodo, med drugim krepitev učinka mestnega toplotnega otoka ter izgubo pomembnih habitatov za ptice, žuželke in druge vrste.

"Invazija je še vedno v zgodnji fazi in verjetno lahko povzroči precej več škode, kot smo jo sploh ocenili," je van Wilgen povedal za CNN.

Nemčiji in Nizozemski je uspelo invazijo zatreti že v kali, saj sta se hitro odzvali na omejene pojave hrošča v rastlinjakih in botaničnih vrtovih. Ko pa hrošč enkrat prodre na odprto območje, je upanja na njegovo popolno izkoreninjenje zelo malo.

Roets opozarja na težave, s katerimi so se spopadli pristojni v avstralskem Perthu. Potem ko so hrošča odkrili leta 2021, so štiri leta uporabili vsa razpoložljiva sredstva v obsežnem in dragem programu izkoreninjenja, pri katerem so sistematično odstranjevali in drobili vsa napadena drevesa. Kljub temu so lahko le opazovali, kako se hrošč hitro širi naprej.

Strokovnjaka skrbi, da hrošč prodira tudi v sadovnjake okoli Stellenboscha ter napada hruške in koščičasto sadno drevje. "Pripravljam predstavitve in moram ljudem povedati: 'Žal mi je, zdravila nimamo in veliko dreves bo umrlo'," je dejal.

Bi težavo lahko rešile pršice in gliste?

Znanstveniki sicer iščejo učinkovite načine zatiranja, vendar prepričljive rešitve za zdaj ni. Raziskave kemičnih sredstev so se doslej izkazale za neuspešne, deloma zato, ker zamašena prevodna tkiva dreves preprečujejo, da bi morebitne učinkovine dosegle hrošče. Univerza zato trenutno raziskuje možnosti biološkega zatiranja z vnosom živih naravnih sovražnikov invazivne vrste.

Več avtohtonih vrst parazitskih os je v laboratorijskih razmerah napadalo hrošče, je povedal Roets. Vendar najverjetneje ne bi mogle uničiti dovolj osebkov, da bi zaradi izjemno hitrega razmnoževanja škodljivca občutneje vplivale na njegovo širjenje.

Univerza je raziskovala tudi pršice, ki bi se lahko na hroščih "prepeljale" v notranjost drevesa in se nato prehranjevale z glivo, ter mikroskopske gliste, imenovane ogorčice oziroma nematode, ki so se pri zatiranju drugih škodljivcev že izkazale za uspešne, saj svoje gostitelje ubijejo od znotraj.

Paraziti so se v laboratorijskih razmerah dobro obnesli, vendar je treba prehod k praktični uporabi izvesti izjemno previdno. Najbolj svarilen primer so avstralske trsne krastače. Njihova populacija danes šteje okoli 200 milijonov osebkov in še vedno povzroča ogromno škodo, čeprav so jih pred 91 leti v Avstralijo naselili prav zato, da bi rešili težave s škodljivimi hrošči na sladkornem trsu.

"Ogorčice se zdijo razmeroma učinkovite, vendar je vedno problematičen tisti korak od laboratorija do terena, kjer lahko gredo stvari resno narobe," je dejal Roets.

Ustaljen tudi ponekod v Evropi

Napredek Južne Afrike bodo verjetno pozorno spremljali v vse več državah. Invazivne vrste vseh vrst svetovno gospodarstvo že zdaj stanejo več kot 423 milijard dolarjev (365 milijard evrov) na leto.

Po podatkih junijske študije o razširjenosti se je hrošč od leta 2022 ustalil tudi v Španiji, Urugvaju in Turčiji ter pokazal "skrb vzbujajočo sposobnost" širjenja svoje ekološke niše, saj prodira tako v subtropska kot zmerna podnebna območja.

Takšna odpornost na različne podnebne razmere pomeni, da bi se lahko iz Kalifornije, kjer je že ustaljen, razširil še dlje proti jugovzhodu ZDA, vzhodni Mehiki in delom Srednje Amerike. Prav tako bi lahko napredoval proti severu Afrike in skozi sredozemski bazen. Študija opozarja, da bi lahko globalno segrevanje odprlo še več poti za njegovo širjenje.

Roets kot največjo oviro pri prizadevanjih za obvladovanje hrošča izpostavlja pomanjkanje finančnih sredstev, vendar skuša v težavah najti tudi nekaj dobrega. S strogo znanstvenega vidika ga je osupnila izjemna sposobnost hrošča za razmnoževanje. V uničenih hrastih pa vidi tudi priložnost, da na njihovem mestu zasadijo nove drevesne vrste, ki bi povečale biotsko raznovrstnost in obenem zmanjšale ranljivost okolja za tega škodljivca.